Starec sklonjen nad zemljo in poboža jo z roko,
s svojo hrapavo dlanjo, kot da začutil bi slovo,
ko zvonovi zapojo.

Ko končajo se poti, ko naenkrat jih več ni,
ko si le še sam s seboj, kot se zgodilo je nocoj,
ko zvonovi zapojo.

Molitve novih dni počasi odkrivajo sledi
do koč osamljenih ljudi.
Le pajčevina še drži do skritih pesmi,
ki smo jih ukradli večnosti.

Vem, da je vse več ljudi, ki ne slišijo zvonov,
ko se v poznih urah sami z dela vračajo domov
in zvonovi zapojo.