( Ej, le do kam znal bi? Ej , le do kam, sam si?!)

So mi dejali, da sam bom ostal,
So mi dejali osamljeni stol,
Ne mine dan, ko ne nosim okov.

Do nadaljnjega bo vse lepo, z belo senco za mano,
Meni sonce in luna sta to, kar njej je moje telo,
Zdaj ko hodim naprej in vidim naprej, govorim le:
Že bo enkrat nastopil ta dan, ko ne bom več sam.

( Ej, le do kam znal bi? Ej , le do kam, sam si?!)

So mi dejali, da sam bom ostal,
So mi dejali osamljeni stol,
Ne mine dan, ko ne nosim okov.

Le kako, le kako
Bi dejal v slovo, da ne mislijo name?
Saj ne vem, saj ne vem,
Kaj nastalo bi potem, po koraku izbranem,
Mi luna naj posije na mesto izgubljeno.
Le takrat potopil bi vse, kar izdalo bi me.

( Ej, le do kam znal bi? Ej , le do kam, sam si?!)

So mi dejali, da sam bom ostal,
So mi dejali osamljeni stol,
Ne mine dan, ko ne nosim okov.